Emil Thomas (rojen
1933), v Nemciji živeci Jesenican, se samozavestno podpisuje kot filozof
in slikar. S prav tako široko in vedro gesto oblikuje tudi nov svet
prijaznih oblik in barv, stiliziranih figur, "abstraktnih"
pejsažev in veselih kompozicij, ki postavljajo na glavo obicajne predstave
o predmetu in nacinu slikanja. Thomasova filozofija je tako kot njegovo
slikarstvo, filozofija povratka k naravi in h kleni jasno, izraženi
misli brez komplikacij, kompleksov in predsodkov. Likovno in miselno
vesolje je zato odsev neobremenjenih pogledov na umetnost, ki je v
njegovi interpretaciji odsev sveta, kakršen bi moral biti - vesel,
tudi otožen in melanholicen, ožarjen s humorjem, Ijubeznijo in s spoštovanjem.
Zato v njegovih podobah, ki se po slogovni govorici odvijajo v prostoru
med novosecesijskimi in rabuzinovskimi izhodišci skorajda ni prostora
za bolj žalostne ali celo tragicne tone. Celo melanholicno in otožno
figuro Kmeta (kjer je parafraziral znano Repnikovo podobo), je vtkal
v cvetno teksturo, ki govori o vedrini. Ker gleda na življenje z nenavadnih
plati se je že sredi sedemdesetih let spontano odlocil za izrazito
postmodemisticno metodologijo, za parafraziranje, citiranje in za
obliko, ki se zavestno naslanja na naivno umetnost. Vendar moramo
poudariti, da uvodne opredelitve sicer veljajo za osrednji del Thomasovega
opusa, ne veljajo pa vec za zadnje cikluse. Malce podrobnejša analiza
nam slike Emila Thomasa predstavlja kot zanimivo vecplastno strukturo
s presenetljivo izpeljavo likovnih in vsebinskih izhodišc. Tako v
"abstraktnih" kot v figuralnih kompozicijah teži slikar
k cistim znakovnim poenostavitvam. Ne zanimajo ga podrobnosti, zato
željeni izraz dosega v kontekstu celote, s specificno barvno gradnjo
in z jasno, osredotoceno kompozicijo. Iz radikalno stiliziranega inventarja
pa izvira poudarjena dekorativisticna komponenta njegovih slik. Slika
mora biti po njegovem mnenju predvsem lepa in umirjena, tako kot glasbena
stvaritev mora imeti dolocen ritem. Barve in obrise barvnih likov
zato Thomas praviloma podreja somerni kompoziciji. Znotraj tako zastavljene
podobe, ki gradi na zakonitostih Ijudske likovne umetnosti in na tradiciji
secesijskega oblikovanja pa išce paradoksalni ekspresivni izraz, ki
ga dosega s presenetljivo preprostimi sredstvi. Na sliki Krava (iz
leta 1978), ki je komponirana po vzoru naivnih podob in na podlagi
poznavanja umetnosti slikanih oken, je sicer radikalno stilizirano
bitje, med ornamentalno oblikovanimi sestavinami, "oživel"
in napolnil s custvi tako, da je poudaril ostro izrisano oko, ki strmi
v gledalca. S to preprosto domislico je dosegel intenzivni stik z
gledalcem in posebno vzdušje, ki ga poznamo iz klasicnih basni - žival
nas namrec gleda hkrati hudomušno in malce otožno, saj ne govori o
sebi ampak o Ijudeh ! To pa pomeni, da zna slikar natanko pretehtati
vrednost vsake podrobnosti.
Podobno so koncipirane tudi njegove "abstraktne" kompozicije.
Navsezadnje ga je v anikonsko slikanje pripeljala Ijubezen do radikalnih
poenostavitev ter do znakovnih in simbolnih "upodobitev"
živali, Ijudi, drevja, cvetja itd. Spoznal je namrec, da lahko ustvarja
posebna vzdušja tudi brez neposredne aluzije na naše okolje, preprosto
tako, da svoje custvovanje in odnos do sveta izrazi z liki, s spontanimi,
širokimi potezami s copicem in s pretehtanim izborom simbolnih barv.
Sicer pa so izrazito "abstraktne" tudi mnoge starejše slike
(vzemimo Pticjo družino ali Ribe), kjer so oblike iz realnega sveta
zgolj pretveza za ustvarjanje ritmov in harmonicnih vzdušij, ki pa
jih neredko napolnijo z notranjim nemirom prežete namerne "disharmonije".
Po prvi fazi ornamentalnih in umirjenih nefiguralnih kompozicij se
je odlocil za nov poskus. Trdno uokvirjen svet cvetov in stiliziranih
figuric se je najprej razkrojil, razpadel je na temeljne sestavine
- crte in barvne lise, ki se odigravajo pred umirjeno strukturiranim
ozadjem. Že v tej fazi je odkril pomen in vrednost široke geste, vehementne,
nekontrolirane poteze s copicem. Vendar je gestualne prvine še nekaj
casa uporabljal bolj kot ekspresivne, custvene poudarke, v sicer urejenem
sistemu crt in krožnih likov. V naslednjem trenutku pa je gesta preplavila
ves prostor. Bela površina je postala prizorišce divjega vijuganja
in energijskih izbruhov. Med poteze s copicem so se zacele vrivati
z barvnimi sprayi "potegnjene" crte in liki, ki pogosto
spominjajo na predhodne cikluse (stilizirano cvetje). Thomas se je
približal transavantgardizmu in novemu ekspresionizmu. Arkadija, ki
jo je opeval v predhodnih ciklusih je le še odmev spominov, ki jih
plast za plastjo prekrivajo pastozne geste nabite z nemirom in pomenljive
crte nabrizgane s sprejem, ki govore o surovosti in simboliki urbanega
sveta.
dr. Ivan Sedej
— — — — —
Dialog s slikami Emila Thomasa (Tomaša), jeseniškega rojaka, ki
živi in dela v Maintzu v Nemciji pa tudi v Celju, nam pokaže svojevrstno
podobo vedre in protislovne osebnosti. Thomas, ki razvija filozofijo
radosti in sprošcenega, veselega življenja, se kot slikar in kot
razmišljajoc clovek podaja tudi na neumetniška pota in kot za stavo
komunicira s politiki in velikimi voditelji. O svojih delih pripoveduje
sprošceno in na šokanten nacin. Imenuje se umetniški slikar, brez
kakršnekoli zadrege crpa ideje in oblike za svoje svetle, radostne
podobe iz zakladnice že narejenega, ustvarjenega. Svoj svet barv
in likov pa spet, brez kakršnihkoli zadržkov razpenja med klasiko
moderne umetnosti in postmodernizmom. Spontano se je oprijel ecovskega
principa citiranja in picassojevskih parafraz, v njegovih slikah
pa se na enak nacin mešajo prvine ciste naive in ironicni prebliski,
ki odkrivajo izrazito intelektualisticni odnos do slikarstva in
do njegove funkcije.
Emil Thomas prav zato sodi v zvrst izrazito neobremenjenih ustvarjalcev,
ki se ne menijo za konvencije in norme. Ne beli si glave z definicijami
in preprosto združuje na videz nezdružljive stvari.
Brez sprenevedanja in zavor se giblje na robu oblikovanja in krasilnih
prijemov. Cista barva ga vsakokrat znova fascinira in ko naslika
vedro in svetlo Nocno ptico, se na videz ne meni za globljo izpoved
– pa vendar se protislovje med naslovom in vidno pojavnostjo podobe
mimogrede izkaže kot odsev globoke vsebine. Ceprav se Thomas ni
šolal na uradnih akademijah, obvladuje prav vse, kar mora slikar
o svojem delu vedeti. Povrhu vsega pa to znanje in pridobljeno spretnost
izkorišca na nenavaden nacin – drugace!
Njegovo slikarstvo, ki se odvija med zacetno figuraliko in vedno
bolj radikalnim »abstraktnim« izrazom, namrec sodi z vsemi svojimi
posledicami in nagovorom v postmodernizem. Vnovicno odkritje naivne
umetnosti, ki šteje v osemdeseta leta, je na nek nacin odkrilo (in
ga še odkriva) tudi Thomasa, ki pa je svojo šanso zaslutil že v
sedemdesetih letih. Takrat se je namrec zavestno odlocil za dvoje:
nekonvencionalno, hoteno dekorativnost in za »naivno« figuraliko
ali predmet. Že v tistem casu pa se je poslužil šele kasneje priznanih
metod citiranja in »slikanja že naslikanega«.
To pa pomeni, da Thomas jemlje kot predmet svojega slikarskega interesa
kulturno okolje in kulturo. Prav tu zaslutimo umetnikovo samozavest
– spomnimo se, da so si neobremenjeno sprejemanje in razvijanje
že realiziranih idej lahko privošcili le najvecji mojstri. Tudi
zato je v letih 1975 in 1976 brez predsodkov parafraziral cisto
konkretne slike po Antonu Repniku (podobi Vol in Kmet) – dopolnil
pa jih je z malce rabuzinovsko formuliranimi cvetovi in jih umestil
v izrazito dekorativisticno obdelan prostor. To pa je bil že tudi
cas, ko je zacel odkrivati kot svojevrstno inspiracijo secesijsko
stilizacijo in na paradoksni ravni tudi abecedo svojih bodocih slik
– skratka, v spontanem in veselem sprehajanju med klasiko in dekadenco
modernizma se je znašel na podobnem izhodišcu kot (recimo) znameniti
Hundertwasser.
Temeljne likovne sestavine Thomasovega slikarskega sloga se ob podrobni
analizi izkažejo kot neverjetno ciste in preproste izhodišcne forme.
Slikar namrec operira s cisto zamenjenimi liki (ploskvami) in s
sistemom vzporednih potez, s katerimi bogati posamezna polja in
prostore. Zaokrožene površine, ki so po navadi še rastrirane, pa
oblikuje v planih in na nacin, ki ga poznamo iz secesijske ornamentike.
Velikokrat pa like združuje v svojo kompozicijo tako, da se na zdi,
da se je inspiriral pri srednjeveških vitrajih. Kompozicijski prijemi
prav tako temeljijo na predrenesancnem izrocilu, na principu somernosti
in uravnovešenosti. Tu je tudi tista tocka, kjer se posreceno združujejo
Thomasove slikarske ambicije in njegov ilustratorski opus. Ne smemo
namrec pozabiti, da je umetnik zelo uspešno sodeloval pri Unescovem
projektu praznicnih vošcilnic. Posredni odsev ljudskih pravljic
in poezije pa tudi ljudske likovne umetnosti se kaže predvsem v
ljubezni do stiliziranih vez s cvetjem in v dekorativno zastavljenih
figuralnih kompozicijah. Stik med sprošceno barvno gradnjo in jasno
kompozicijo pa dodaja Thomasovim podobam še neko novo, protislovno
razsežnost. Navidezni svet » ljudskega« in naive se namrec preveša
v prefrigano parafraziranje matissovih prijemov in razumevanje barve
in oblike. Spet pa trdna organizacija likov prica, da je slikar
natanko opredelil razmerja med intelektualnimi in naivno otroškimi
sestavinami slike. Tako kot so starejše in novejše figuralne kompozicije
ucinkovale veselo in humorno, ucinkujejo na podoben nacin tudi najnovejše
slike, ki se odigravajo na robu »abstrakcije«. Ironijo in humor
sta v prvih fazah podpirala in nakazovala predvsem figura in predmet
– spomnimo se le razdeljene jajcaste figurice (Moritz, 1975, akril)
ali cvetlicnih šopkov in kmeticev. V zadnji fazi, kjer je izhodišce
v predmetu komajda nakazano, pa se veselost in ironija kažeta v
cistem likovnem jeziku in sicer s sistemom predrznega nanašanja
živih barv z vzporednimi potezami; na višji ravni pa v drznem nenavadnem
kombiniranju prijemov, ki sodijo v variiranje abstraktnega ekspresionizma
in elementov pop-art (ki so še dosti bolj razvidni v Thomasovi figuraliki).
Kompozicije, ki nastajajo v zadnjih letih, kažejo na iskanja vecih
zanimivih smeri. Po eni plati gre za »mehko« in pravljicno varianto
geometrijske abstrakcije, ki ima tudi zaradi srebrnih, zlatih in
podobnih potez z misticnim zvenom, precej skupnega s Hundertwasserjevimi
izhodišci. Po drugi strani pa ga zanima silno barvi ploskev (sestavlja
jo nebroj intenzivnih barvnih madežev, razporejenih v vzporednih
nizih), ki je uglašena z nanosi svetlih (sivkastih in belkastih)
likov in barvnih polj preko barvite osnove. Tako dosežena transparentnost
blaži in uravnava ekspresivni barvni naboj – obenem pa odsev action
painting na neki nacin »mehca« in mu daje veder in vnovic pravljicni
videz in sporocilo.
Kljub trdni strukturi in kompoziciji, ki mnogokrat spominja na spontano
hieratiko primitivnih reliefov, pa je njegov likovni sistem odprt
in v vsakem trenutku dopušca možnost za nove variacije in predvsem
za iskanje novih poti. Tako je iz abstraktnih kompozicij, kjer gradi
na sistemu potez in vzporednic, našel novo pot v novo izrazitost.
Uporabil pa je zelo preprost prijem. Sistem je podvojil in konfrontiral
ter tako dobil »podobo«, ki spominja na detajl, povzet iz krajine
– saj asociira s spletom travniških bilk, ki ga krona izrazita moška
vertikala. Spet gre za zanimivo rešitev, ki tudi v abstraktni kompoziciji
poudari radoživo eroticnost.
Slej ko prej pa ostaja njegova prednost v ustvarjalni nepredvidljivosti,
v sprošcenem poigravanju s pravili in v njihovem zanikanju. Ko se
loti izrazito oblikovalske naloge (recimo dekorativne gravure v
steklu ali cesa podobnega) jo opravi z enako prizadevnostjo kot
slikarsko. Prav tako pa tudi ob slikanju ne komplicira s pravili
in namerami. Sprošceno se predaja barvnemu opoju in gesti. Še tako
drzne barvne kombinacije, tudi take, ki zvene kar svetokrunsko,
pa zna uravnavati in poenotiti na ravneh, ki se izvijajo iz vseh
teoreticnih vzorcev. Barve, ki nakazujejo svojo vpetost v cas z
asociacijami na cisto, reducirano, udarno barvitost plakatov in
vizuelnih komunikacij, mu namrec ne pomenijo okamenele konvencije,
ampak sredstvo za uživaško sprostitev in za neobremenjeno pripoved
o radostih ustvarjanja in o našem odnosu do življenja, do tradicije,
do novih in starih mitov. Emil Thomas – Tomaš misli in govori v
barvah!
dr. Ivan Sedej
— — — — —
Ce je smisel clovekove ljubezni opravicevanje in reševanje individualnosti
skozi žrtvovanje egoizma, potem je slikarska umetnost Emila Thomasa
razdajanje notranjega sveta slikarja in umetnika, ki nam v tisocerih
barvah, neštetih pogledih na svetlobo, sonce in svet okoli sebe,
vsakemu izmed nas, ki nam je ugodeno, da lahko pijemo iz tega njegovega
neusahljivega studenca, daje del sebe. Z vsakim delom, ki ga umetnik
daje in razdaja, je njegov notranji svet svetlejši, bolj pisan ter
srecnejši.
Podobno kot Sabejci, starodavno ljudstvo, ki so nekoc castili in
oboževali sonce, mesec ali zvezde, tudi Thomasova umetnost casti
radoživost, ljubezen, veselje do življenja. Njegove barve kar kipijo
od moci, njihov nezaustavljiv vulkan bruha magmo, polno energije,
ki se skozi izpoved nekih intimnih doživetij iz platna preliva v
naša srca, nas zapolnjuje in krepi. Iz njegovih sabeisticnih platen
crpamo notranjo upornost ter odpornost, moc in premoc, smisel in
spoznanje, ponos in ponižnost, voljo in potrebe, laž in resnico.
Ce je vsak clovek odvisen od nekega nihanja, potem nujno potrebuje
v prostoru, v obleki, v hišah in v naravi tudi harmonijo barv. K
sreci nam tega ni vec potrebno iskati. Tako, kot je v naravi vse
preprosto in se barve prelivajo ena v drugo, kot se lahko cvetovi
tulipanov prelivajo iz temno vijolicne do rubinasto rdece, od crne
pa do sive in soncno rumene, ali pa ko divja racka lahko v svoji
pernati preobleki skriva barve, za katere se nam zdi, da lepših
cloveško oko doslej še ni uzrlo, tako je Thomas s svojim mavricnim
svetom slikarstva uravnotežil svoj in našsvet. Vsakdo izmed nas
bo našel sliko, kjer bo uzrl v njej del sebe. Zacutil bo, da je
Thomasovo slikarstvo tisti svet, ki ga išce, tista reka, v kateri
hoce plavati, tisti gozd, po katerem se hoce sprehajati. Nekateri
psihologi trdijo, da je moc spoznati clovekov znacaj po njegovem
nastopu, po obnašanju, na temelju nekaterih kretenj in po nacinu
govora. Spet drugi išcejo njegovo srcnost in izpoved na podlagi
barv, ki ga obdajajo. To so barve obleke, ki jo clovek nosi, barva
hiše, v kateri prebiva in drugi žarki njegovega nezavednega sveta.
Thomas nas k temu vzpodbuja, klice nas med svoje vedro razpoloženje,
pošilja nam tople pozdrave, krepi nam našo nedoraslo samozavest,
ki pijano omahuje in si ne upa storiti prepotrebnega koraka. Nimamo
vec veliko casa. "Exegi monumentum aere perennius!" ("Postavil
sem si spomenik, trajnejši od brona!") zaklice rimski pesnik
Horac v svojih Odah. Ne cakajmo, da nas bo svetloba povabila k sebi.
Ne cakajmo, da nas bo tema ovila v plašc svoje tišine! Ne išcimo
tako, da ne bomo nic našli. Potrebno je objeti to, kar nam ponuja
Emil Thomas. Bodimo odkriti do sebe, objemimo barve, ki nas dopolnjujejo,
pustimo, da nam prazne kanale življenjskega soka spet napolnita
moc in energija, pustimo, da nas silna moc barvitosti, eksplozivna
pripoved slikarskega oratorija, fizija in fuzija neštetih atomov
barvnih odtenkov ozdravijo. Naj nam opeša naša nemoc, naj se nam
povrne volja do ljubezni, torej volja do življenja, naj nas barve
povežejo ponovno v celoto z naravo. Barve nam pripovedujejo o modrosti,
veselju, sreci, o pogumu, plemenitosti in cloveški moci, pa tudi
o skromnosti, ponižnosti in pasivnosti ter o slabosti, bolezni in
smrti.
O slednjem pa Thomasove slike ne govorijo. V njih ne najdemo žalosti,
ne najdemo slutnje kraljestva mrtvih. Nasprotno, Thomas nam v jadra
pošlje veter, ki naše barke žene ven iz Hada, kjer kraljujejo turobne
misli in bolezenski simptomi. Njegov slikarski "Hortus deliciarum",
vrt duhovnih naslad, je poln optimizma, energije in skrivne okultne
moci, ki nam napolni pore in kapilare z voljo do premagovanja temnih
trenutkov v življenju cloveka.
Thomasove slike so vsem namenjena boginja. Vsi naj pijejo iz njenih
vrtov, vsi naj jocejo na njeni rami, vsi naj pojejo ob njeni radosti.
Slikarstvo igrive nagajivosti in radožive barvitosti ne predstavlja
zgolj estetskega ucinka, kot smo ga navajeni iz sveta sodobnega
slikarstva. Thomas prihaja v naša srca kot ranocelnik, kot apologet
veselega življenja, ki se udejanja s spremenljivkama zdravje in
sprošcenost. Smeh, ki je prvi znanilec zdravega in neobremenjenega
cloveka, je Thomasov sopotnik. Ob cutenju njegovih slik se smejimo
znotraj sebe, si polnimo svoje soncne celice.
Tanja Vovk Petrovski
— — — — —
Danes je clovek uspel ponovno stopiti na prvo stopnico osvešcenosti
o svojem nedvomnem izvzetju iz zibelke, ki se ji rece priroda. Popkovnico,
ki je cloveka vezala z naravo, je clovek prekinil sam s sebi samozavestnim
prepricanjem, da je on sam vec kot je narava. Ta popolnoma cloveška
samozavest, ki velikokrat prehaja v samopašnost, je danes, ko se
nam tanjša ozonski obroc, ko izginjajo pljuca sveta, to so svetovni
pragozdovi, ko nam reke vracajo nesnago, ki jim jo dajemo, ko izumirajo
ptice, kacji pastirji, dvoživke in plazilci, prišlo do trenutka
osvestitve.
Bolezni cloveka so po vecini stanje, ki si ga nakoplje sam, svojim
neuravnoteženim življenjem, s stalno dirko s casom, z nepreglednim
poseganjem v procese, kamor ne bi smel posegati. Ljudje pa smo koncno
doumeli, da je najvecja vrednota cloveka zdravje, to pa je nesporno
povezano s harmonicnim odnosom z materjo, ki je nas (in vsa ostala
živa bitja, tudi rastline) v svojih nedrjih vzgojila in odrasla.
Danes se clovek vraca nazaj k harmoniji, v kateri se dobro pocuti,
ker je del nje. Clovek se vraca h kristalom, k oniksu, k roženkrancu,
tigrovim ocesom, vracamo se zlatovranki, k dvoživki bufo bufo, clovek
postaja spet clovek. In ena izmed poti, kjer clovek potrebuje svojo
moc za svoje vsakdanje delo, so tudi barve. Zdravljenje z barvami,
pomeni pravzaprav neke vrste reinkarnacijo cloveka kot bitje narave,
kot del tega skladja, ki nas krepi in nas pravzaprav dela za živa
bitja.
Na tem polju se srecamo z umetnostjo toplotne harmonije barv, z
delom slikarja Emila Tomaša - THOMASA. Bioenergetiki, kritiki in
potrošniki njegove umetnosti, obcutijo njegovo slikarstvo kot vracanje
topline v njihove domove, v njihove poslovne prostore. Namesto megle
in luninih mrkov se vracajo k nam nasmeh, sonce, toplina, spekter
veseloigre, ki nam jo pricara umetnost barvitosti. Njegove slike
izžarevajo bioenergetsko pozitivno naravnanost, odpravljajo necimrnost,
slabo pocutje in zatohlost. V nas se vracata svežina in energija
za delo in življenje v krogu svojtti najbližjih. Vsi bioenergetiki,
ki so imeli opravka s Thomasovim slikarstvom so navdušeni. Leta
1989 mu je dr. Ingrid Hildebrand iz nemškega mesteca Mainz ponudila
sodelovanje v terapiji zdravljenja z barvno kompozicijo.
Kot predstavniki društva, ki se borimo za sonaravno bivanje cloveka
na tem okroglem svetu vam kar najtopleje priporocamo sodelovanje
z umetnostjo cloveka, ki ga naš cas vedno bolj potrebuje in išce.
Naše pocutje, vaše veselje do življenja in odziv strank s katerimi
sodelujete je lahko v povezavi s Thomasovim slikarstvom zgrajeno
na popolnoma novih osnovah.
Tanja Vovk Petrovski
— — — — — |
|
Emil Thomas is a completely
different natured being. He does indeed name himself artist on his
visiting card but he is a long way away from any antiquated method
of painting which the professional name today suggests. He is a comic
and an eccentric who can bring to light very amusing effects with
quite simple, sometimes even course and primitive means. That he can
copy Picasso among others, in his own way and quite frank, must be
mentioned in passing. Really one could describe Emil Thomas, this
Mainzer from Yugoslavia, as naive, with his own style and with everyday
subjects which he has varied quite originally and independantiy: flowers
and people. He composes everything that he presents out of parallel
lines with broad brush-work, diagonals and arabesques out of paper,
in modern poster colours with emphasis on blue, green and white. The
flowers have comic and rounded structures as though they have grown
from a child's fantasy, and look like they have been cut out of paintings
of Thomas' fellow countryman Ra-buzin, and have first let them grow
for a time in fat but poorly fertilized soil. His figures are at first
fat and egg-shaped, marked in the middle, but due to the different
ornaments on both halves, one already sees that they are about to
soon split. On following paintings, this has happened and from now
on something like Siamese twins roll happily united through this,
for a good laugh rather too uncanny, but for a melancholic shudder
much too naive and hu-merous picture world of Emil Thomas
AS
— — — — —
A few years have passed since the exhibition took place in the
" Blossom House" in the town park of Mainz in 1976 (review
can be read in the catalogue).
Today, the artist and philosopher Emil Thomas (science and art)
presents himself in new clothing the artistic architecture of colours.
The power and strength evolves alone from the composition of the
coloured representation. The patent presents a parallel to the egg
of Colombus. This art of Emil Thomas, in its simplicity of presentation,
in its perfection of colours and its familiarity to the rounded
forms, has not been seen before.
It is a creation of light which reflects, in the shades of the specific
state in the spirit of the soul, retrospect and feelings. One does
not have to especially stress that the originality is unique. According
to the critics and professors of the UNESCO this is the uttermost
presentation in decorative art, which does not only find its place
in a painting but can also be used for all purposes and materials
in the decorative direction, as well as also for the painting of
houses.
Even the way from the Altstadt-Galery of Mainz in 1975 to the exhibition
of decorative arts in the George Pompidou museum in Paris speaks
its own diction. The works on their own speak the same style as
an expression with colour. The philosopher and painter Emil Thomas
is the opinion that the painter can only convince with the voice
of the colours and this he has succeeded in doing.
W. Winter
— — — — — |
|
Emil Thomas ist ein
völlig anders geartetes Naturell. Er nennt sich auf seiner Visitenkarte
zwar Kunstmaler, aber er ist von altväterlicher Malweise, wie sie
diese Berufsbezeichnung heute suggeriert, weit entfernt. Er ist ein
Spaßvogel und ein Kauz, der mit ganz einfachen, ja mitunter derben
und primitiven Mitteln sehr amüsante Effekte zutage fördert. Daß er
unter anderem auch Picasso kopieren kann, auf seine Weise und ganz
unverhohlen, sei am Rande vermerkt. Eigentlich könnte man Emil Thomas,
diesen Mainzer aus Jugoslawien, als einen Naiven bezeichnen, mit einer
eigenen Manier und einem von ihm recht originell und selbständig variierten
Aller-weltsmetier: Blumen und Menschen. Er setzt alles, was er darstellt,
aus breitgepinselten, parallelen Linien, Diagonalen und Arabesken
aus Papier, in plakativen Popfarben mit Betonung von Blau, Grün und
Weiß. Die Blumen sind lustige, kugelrunde, aus der Kinderphantasie
gewachsene Gebilde, die aussehen, als ob man sie aus den Bildern von
Thomas' Landsmann Rabuzin herausgeschnitten und zuerst noch eine Zeitlang
in fettem, aber stickstoffarmen Boden habe gedeihen lassen. Seine
Menschen sind zunächst ein dickes, in der Mitte markiertes Menschenei,
dem man aber durch die unterschiedlichen Ornamente auf den beiden
Hälften bereits ansieht, daß es sich demnächst teilen wird. Auf folgenden
Bildern ist das auch geschehen, und von nun an rollen so etwas wie
siamesische Zwillinge fröhlich vereint durch diese für ein unbeschwertes
Lachen nicht ganz geheuere, aber zum tiefsinnigen Schaudern viel zu
naive und zu komische Bildwelt von Emil Thomas.
AS
— — — — —
Seit der Ausstellung im Stadtpark Mainz „Blütenhaus" im Jahre
1976 (Kritik ist im Katalog nachzulesen) sind einige Jahre vergangen.
Heute stellt sich der Künstler und Philosoph Emil Thomas (Wissenschaft
und Kunst) in neuer Kleidung der künstlerischen Architektur der
Farben dar.
Die Macht und die Kraft geht alleine von der Komposition der farblichen
Darstellung aus. Das Patent stellt eine Parallele zum Ei des Columbus.
Diese Kunst von Emil Thomas ist in seiner Einfachheit der Darstellung
noch nicht gesehen worden, in Perfektion der Farben und Vertraulichkeit
mit den runden Formen.
Es ist eine Schöpfung des Lichtes, die in den Schattierungen des
entsprechenden Zustandes im Geist der Seele Rückkehr und Empfindungen
widerspiegelt. Daß die Originalität einmalig ist, braucht nicht
besonders betont zu werden. Nach Meinung der Kritiker und der Professoren
der UNESCO ist dies die höchste Darstellung in dekorativer Kunst,
die nicht nur als Bild seinen Platz findet, sondern sich auch für
alle Zwecke und Materialien in dekorativer Richtung verwenden läßt,
sowie auch der Häuserbemalung. Schon der Weg von der Altstadt-Galerie
Mainz im Jahre 1975 bis zur Ausstellung der dekorativen Kunst im
Museum George Pompidou in Paris redet deutlich seine eigene Sprache.
Die Werke alleine für sich sprechen dieselbe Sprache als Ausdruck
mit der Farbe.
Philosoph und Maler Thomas ist der Meinung, daß der Maler alleine
nur mit der Sprache der Farben überzeugen kann und das ist ihm auch
gelungen.
W. Winter
— — — — —
Der Dialog mit den Bildern unseres Landsmannes Emil Thomas, der
aus Jesenice stammt und der sowohl in Mainz als auch in Celje lebt
und schafft, zeigt uns ein eigentümliches Erscheinungsbild einer
heiteren und kontra-diktorischen Persönlichkeit. Thomas, der die
Philosophie der Fröhlichkeit und des entspannten, fröhlichen Lebens
entwickelt, begibt sich als Maler und denkender Mensch auch auf
nichtkünstlerische Wege und kommuniziert, wie zum Trotz, mit Politikern
und großen Führern. Über seine Werke erzählt er entspannt und auf
eine schockierende Weise. Er nennt sich selber »Kunstmaler« und
entnimmt, ohne überhaupt in Verlegenheit zu kommen, die Ideen und
Formen für seine hellen, fröhlichen Bilder aus der Schatzkammer
des schon Gemachten, Erschaffenen. Seine Welt der Farben und Formen
spannt er, wieder ohne Skrupel, zwischen die Klassik der modernen
Kunst und den Postmodernismus. Spontan klammert er sich an das eccosche
Prinzip des Zitierens und die picassoschen Paraphrasen. In seinen
Bildern vermischen sich auf dieselbe Weise Elemente reiner naiver
Malerei und ironische Geistesblitze, die das ausgesprochen intellektuali-stische
Verhältnis zur Malerei und seiner Funktion aufdecken. Gerade deswegen
zählt Emil Thomas zur Gattung ausgesprochen unbelasteter Künstler,
die sich um Konventionen und Normen nicht kümmern. Er zerbricht
sich nicht den Kopf mit Definitionen und vereinigt auf einfache
Weise scheinbar unmöglich zu vereinende Dinge.
Er bewegt sich, ohne sich zu zieren oder zu bremsen, am Rande des
Designs und der ornamentalen Kunstgriffe. Die reine Farbe fasziniert
ihn immer wieder, und wenn er den fröhlichen und hellen Nachtvogel
malt, scheint er sich um die tiefere Aussage nicht zu kümmern -
und dennoch zeigt sich der Widerspruch der Überschrift und der sichtbaren
Erscheinung, im Vorbeigehen, als Widerglanz eines tiefen Inhalts.
Obwohl Thomas nicht an öffentlichen Akademien Unterricht genommen
hatte, beherrscht er alles, was ein Maler über sein Werk wissen
muß. Obendrein nützt er dieses Wissen und die erworbene Geschicklichkeit
auf eine ungewöhnliche Art und weise - anders!
Seine Malerei, die sich in anfänglicher Figuralik und immer radikalerem
»abstraktem« Ausdruck abwickelt, zählt nämlich - mit Wiederentdeckung
der naiven Malerei, die in die achtziger Jahre datiert, hat irgendwie
auch den Künstler Thomas entdeckt (und entdeckt ihn immer noch),
der wiederum seine Gelegenheit schon in den siebziger Jahren erahnt
hat. Damals hatte er sich bewußt für zweierlei entschieden: für
den unkonventionellen, ungewollten Dekorativismus und für die »naive«
Figuralistik oder den Gegenstand. Schon zu dieser Zeit benutzte
er die erst später anerkannten Methoden des Zitierens und des Malens
des »schon Gemalten«. Das bedeutet, daß Thomas als Gegenstand seines
malerischen Interesses die kulturelle Umwelt und die Kultur hernimmt.
Und gerade hier erahnen wir das Selbstbewußtsein des Künstlers -
erinnern wir uns daran, daß sich das unbefangene Aufnehmen und Entwickeln
schon realisierter Ideen nur die größten Meister erlaubten. Auch
deswegen hat er in den Jahren 1975 und 1976, ohne Vorurteile, die
sehr konkreten Bilder nach Anton Repnik paraphrasiert (Bilder des
Ochsen und des Bauern) - er ergänzte sie mit ein wenig rabusinisch
formulierten Blüten und setzte sie inmitten eines ausgesprochen
dekorativistisch bearbeiteten Raumes. Das war dann auch der Augenblick,
in dem er anfing die sezessionistische Stilisierung als eigenartige
Inspiration zu entdecken und auf einer paradoxen Ebene auch das
ABC seiner zukünftigen Bilder - kurz ausgedrückt - im spontanen
und fröhlichen Spaziergang zwischen Klassik und Dekadenz des Modernismus
fand er sich auf einem ähnlichen Ausgangspunkt wie - zum Beispiel
- der bemerkenswerte Hundertwasser.
Die.fundamentalen malerischen Bestandteile des Stils von Thomas
entpuppen sich, nach einer gründlichen Analyse, als unwahrscheinlich
reine und einfache Ausgangsformen. Der Maler benützt rein ausgewechselte
Formen (Flächen) sowie Systeme paralleler Züge, mit welchen er einzelne
Felder und Räume bereichert. Abgerundete Flächen, die gewöhnlich
gerastert sind, formt er in Fronten und auf die Weise, die wir schon
aus der sezessio-nistischen Ornamentik kennen. Oftmals vereinigt
er die Formen in seiner Komposition auf die Weise, daß er uns scheint,
als hätte er seine Inspiration von den mittelalterlichen Vitraiis
in der Überlieferung der Vorrenaissance, im Prinzip der Eumetrik
und des Gleichgewichts. Hier liegt auch der Punkt, wo sich die malerischen
Ambitionen von Thomas mit seinem illustrativen Opus begegnen. Wir
dürfen nämlich nicht vergessen, daß der Künstler sehr erfolgreich
beim Neujahrskarten-Projekt der UNESCO mitgewirkt hat.
Die indirekte Widerspiegelung der Volksmärchen und poesien, der
volkstümlichen Malereikunst zeigt sich vor allem in der Liebe zu
stilisierten Blumenvasen und in den auf dekorative Weise angesetzten
figuralen Kompositionen. Die Berührung des entspannten Farbenaufbaus
und der klaren Komposition fügt den Bildern von Thomas eine neue,
widersprüchliche Dimension hinzu. Die scheinbare Welt des »Volkstümlichen«
und der naiven Malerei schlägt nämlich in ein raffiniertes Paraphrasieren
Matissescher Techniken um, in ein Verstehen der Farbe und der Form.
Die feste Organisation der Figuren wiederum bezeugt, daß der Maler
präzise die Verhältnisse zwischen den intellektuellen und den naiv
kindlichen Bestandteilen des Bildes definiert hat.
So wie die älteren und heueren figuralen Kompositionen fröhlich
und humorvoll gewirkt haben, wirken auf ähnliche Weise auch die
neuesten Bilder, die sich am Rande der »Abstraktion« abspielen.
Die Ironie und der Humor wurden in den ersten Phasen vor allem von
der Gestalt und dem Gegenstand unterstützt und angedeutet - erinnern
wir uns nur an die geteilten eierförmigen kleinen Figuren (Moritz,
1975, Acryl) oder an die Blumensträuße und Bäuerlein. In der letzten
Phase, in der der Ausgangspunkt im Gegenstand kaum angedeutet ist,
zeigen sich die Fröhlichkeit und die Ironie in reiner gestalterischer
Sprache und zwar mit dem System frechen Auftragens lebendiger Farben
mit parallelen Zügen; auf höherer Ebene durch das freche und ungewöhnliche
Kombinieren der Griffe, die zum variieren des abstrakten Expressionismus
und der Elemente der Popart gehören (die noch viel deutlicher in
der Figuralik von Thomas erkennbar sind). Die Kompositionen, die
in den letzten paar Jahren entstehen, deuten auf eine Suche nach
mehreren interessanten Richtungen hin. Auf der einen Seite handelt
es sich um die »weiche« und märchenhafte Variante geometrischer
Abstraktion, die wegen silberner, goldener und ähnlicher Züge mit
einem mystischen Klang, ziemliche Ähnlichkeit mit den Hundertwas-ser'schen
Ausgangspunkten hat. Auf der anderen Seite interessiert ihn sehr
die farbenprächtige Fläche (zusammengesetzt aus unzähligen intensiven
Farbflecken, die in parallelen Reihen verteilt sind), die mit Schichten
heller (grauer und weißlicher) Gestalten und Farbenfelder über dem
bunten Grund abgestimmt ist. Die so erreichte Transparenz mildert
und regelt die expressive farbliche Ladung - gleichzeitig macht
er den Widerschein des Action Painting auf eine gewisse Weise »Weicher«
und verleiht ihm ein fröhliches und aufs neue märchenhaftes Aussehen
und Aussage. Trotz der festen Struktur und Komposition, die oftmals
an eine spontane Hieratik primitiver Reliefe erinnern, ist sein
gestalterisches System offen und läßt in jedem Moment eine Möglichkeit
für neue Variationen zu und vor allem eine Möglichkeit zur Suche
nach neuen Wegen. So hat er aus abstrakten Kompositionen, in denen
er auf dem System der Züge und Parallelen baut, einen Weg in eine
neue Ausdruckweise gefunbden. Er hat einen sehr einfachen Trick
angewendet. Er hat das System verdoppelt und konfrontiert und so
ein »Bild« bekommen, das an ein Detail erinnert, das aus einer Landschaft
herausgenommen ist - da es an ein Geflecht von Wiesenpflanzen assoziiert,
das von einer ausgesprochen männlicher Vertikale gekrönt wird. Es
handelt sich wieder um eine interessante Lösung, die auch in einer
abstrakten Komposition lebenslustige Erotik betont. Immer bleibt
sein Vorsprung in einer schaffenden Unberechenbarkeit, im entspannten
Spiel mit den Regeln und in ihrer Verneinung. Wenn er die ausgesprochen
gestalterische Aufgabe anpackt (z.B. die dekorativen Gravuren im
Glas oder einem ähnlichen Material), so macht er das mit derselben
Beflissenheit, wie seine malerischen Arbeiten. Genauso kompliziert
er beim Malen nicht mit Regeln und Absichten. Entspannt überläßt
er sich dem Farbenrausch und der Geste. Noch so dreiste Farbkombinationen,
auch solche, die wie ein Sakrileg klingen, weiß er zu regulieren
und auf den Ebenen zu vereinheitlichen, die sich aus allen theoretischen
Mustern herauswinden. Farben, die ihre Einspannung fn die Zeit mit
Assoziationen auf eine reine, reduzierte, schlagkräftige Farbenpracht
von Plakaten und visuellen Kommunikationen andeuten, sind für ihn
keine versteinerten Konventionen, sondern ein Mittel zur genießerischen
Entspannung und zu unbeschwerter Erzählung über die Freuden des
Schaffens und über unser Verhältnis zum Leben, zur Tradition, zu
neuen und alten Mythen. Emil Thomas - Tomas denkt und spricht in
Farben !
Dr. Ivan Sedej
— — — — —
Wenn der Sinn der menschlichen Liebe das Rechtfertigen und das
Retten der Individualität durch das Opfern des Egoismus ist, dann
ist die Malerkunst des Emil Thomas die
Verausgabung der inneren Welt eines Malers und Künstlers, der uns
in tausenden von Farben, unzähligen Ansichten des Lichtes, der Sonne
und der Welt um sich herum,
jedem von uns, dem es gegeben ist, aus selbem unversiegbaren Brunnen
zu trinken, einen Teil von sich gibt.
Mit jedem Werk, das der Künstler von sich gibt und verschenkt, ist
seine innere Welt heller, bunter und glücklicher.
Ähnlich wie die Sabiner, ein altertümliches Volk, das einst die
Sonne, den Mond und die Sterne verehrte und vergötterte, ehrt auch
Thomas' Kunst die Lebenslust,
die Liebe und die Freude am Leben.
Seine Farben quellen gar über vor Macht, ihr nicht aufzuhaltender
Vulkan schleudert Magma aus, voller Energie, die durch die Bekenntnis
gewisser intimer Erlebnisse
von der Leinwand in unsere Herzen hineinfließt, uns ausfüllt und
stärkt.
Aus seiner sabinischen Leinwand schöpfen wir inneren Widerstandswillen
wie auch Widerstandsfähigkeit, Macht und Überlegenheit, Sinn und
Erkenntnis, Stolz und Demut, Wille und Bedürfnis, Lüge und Wahrheit.
Wenn jeder Mensch von gewissen Schwingungen abhängig ist, dann benötigt
er dringend in Raum, Kleidung, Haus und Natur auch die Harmonie
der Farben. Zum Glück brauchen wir dies nicht mehr zu suchen. So
wie in der Natur alles einfach ist und die Farben ineinanderfließen,
so wie die Tulpenblüten von violett bis rubinrot, von schwarz bis
hin zu grau und sonnengelb schillern können oder wie die Wildente
in ihrem Federkleid Farben verbirgt, bei denen es scheint, als ob
das menschliche Auge schönere bisher nicht zu Gesicht bekommen hat,
so hat Thomas mit seiner regenbogenfarbenen Welt des Malens seine
und unsere Welt ins Gleichgewicht gebracht. Jeder von uns wird ein
Bild finden, in dem er einen Teil von sich selbst erschauen kann.
Er wird fühlen, daß Thomas' Malerei jene Welt ist, die er sucht,
jener Fluß, in dem er schwimmen möchte, jener Wald, in dem er gerne
spazieren würde. Einige Psychologen behaupten, daß es möglich ist,
den Charakter eines Menschen aus seinem Auftreten, seinem Benehmen,
seinen Gebärden und seiner Art zu sprechen zu deuten.
Andere wiederum suchen seine Beherztheit und seine Gesinnung aufgrund
der Farben, die ihn umgeben. Das sind die Farben der Kleidung, die
man trägt, die Farbe des Hauses, in dem man wohnt, sowie andere
Strahlen unserer unbewußten Welt. Thomas regt uns dazu an, ruft
uns zu seiner heiteren Stimmung, schickt uns warme
Grüße, stärkt unser noch nicht ausgereiftes Selbstbewußtsein, das
trunken zaudert und sich nicht traut den nötigen Schritt zu tun.
Wir haben nicht mehr viel Zeit. „Exegi monumentum aere perennius!"
(Ich schuf mir ein Denkmal, dauerhafter als Bronze!) ruft der römische
Dichter Horaz in seinen Oden. Warten wir nicht, daß uns die Helligkeit
zu sich einladen wird, warten wir nicht, daß uns die Dunkelheit
in den Mantel ihrer Stille einhüllen wird.
Suchen wir nicht derart, daß wir nichts finden werden. Es ist notwendig,
das zu umarmen, was uns Emil Thomas anbietet.
Seien wir aufrichtig zu uns selbst, umfassen wir die Farben, /''
die uns vervollständigen, lassen wir es zu, daß unsere .JL-leeren
Kanäle des Lebenssaftes wieder mit Kraft und C Energie angefüllt
werden, dulden wir es, daß uns die mächtige Kraft der Farbenpracht,
die explosionsartige Aussage des malerischen Oratoriums, die Fission
und Fusion \^ ^ß unzähliger farbiger Atome gesunden lassen. Möge
unsere Machtlosigkeit ermatten, möge unser Wille zur Liebe wiederkehren,
und damit der Lebenswille, mögen uns die Farben erneut zu einer
Ganzheit mit der Natur vereinen.
Die Farben erzählen uns über die Weisheit, die Freude, das Glück,
über Mut, Edelmut und menschliche Kraft, aber auch über Anspruchslosigkeit,
Demut und Passivität, sowie Schwäche, Krankheit und Tod. Über letzteres
sprechen Thomas' Bilder jedoch nicht. In ihnen finden wir keine
Traurigkeit,
finden wir keine Vorahnung des Reichs der Toten. Im Gegenteil. Thomas
sendet uns den Wind in unsere Segel, der unsere Barken aus dem Hades
treibt, wo trübselige Gedanken und Krankheitssymptome herrschen.
Sein malerischer „Hortus deliciarum", der Garten der. geistigen
Wollüste, ist voller Optimismus, Energie und verborgener okkulter
Mächte, die unsere Poren und Kapillaren mit dem Willen zur Überwindung
dunkler Momente im Menschenleben anfüllt.
Thomas' Bilder sind eine allen gewidmete Göttin.
Alle mögen aus ihren Gärten trinken, alle mögen an ihrer Schulter
weinen, alle mögen bei ihrer Freude mitsingen. Die Malerei verspielter
Neckerei und lebenslustiger
Farbenvielfalt stellt nicht nur eine rein ästhetische Wirkung dar,
wie wir sie aus der Welt der modernen Malerei gewohnt sind.
Thomas kommt in unsere Herzen als Wundheiler, als Apologet frohen
Lebens, welches sich mit den Variablen_Gesundheit und Ungezwungenheit
verwirklicht.
Lachen, das erste Zeichen des gesunden und unbelasteten
Menschen, ist Thomas' Gefährte. Beim Empfinden seiner Bilder lachen
wir in uns selbst, füllen unsere Sonnenzellen.
Tanja Vovk Petrovski
— — — — — |